Zgodba poklica s. Barbare Poredoš

Novinka Barbara v Torinu ob don Bosku
Novinka Barbara v Torinu ob don Bosku

 

ZAPELJAL SI ME, GOSPOD

Kdo? Kam? Gospod Bog vendar, ki je pred približno 12 leti zadel v srce tudi mene (takrat sem štela rosnih 15 let). Kako? V na zunaj zelo tihem dejanju, ker Gospod ni v viharju (prim. 1Kr 19,11), a obenem močno glasnem v moji notranjosti. Nekega dne se prebudim v sobi samostana sester HMP, kjer sem sodelovala na gospodinjskem tečaju, in ob pesmi O Srce Božje, slišim Tvoj glas, ki je prihajala iz kapele pod mojo sobo, se v meni zgane: ´Barbara, zakaj ne bi tudi ti postala ena izmed teh sester?´ Za hip se zdrznem in v sebi takoj odreagiram: ´O to pa že ne, ena izmed teh nun!´

 

Od tistega Božjega klica je preteklo že precej vode in Gospod me ni pustil na cedilu. Ravno obratno: s svojo zvestobo in neomajno ljubeznijo me je osvojil: Zapeljal si me, GOSPOD, in dal sem se zapeljati (Jer 20,7). Tako sem se končno odločila slediti Mu pobliže in znova prestopila prag tistega samostana izpred 8 let - toda tokrat kot kandidatinja pri sestrah. Trenutno pa sem kot novinka v Rimu in se intenzivno pripravljam na življenje, posvečeno Gospodu.

 

In kaj je bilo tako čarobnega v Gospodovem klicu, da se mi je zaradi njega življenje zasukalo za 180 stopinj? Gotovo je bilo to najprej spoznanje, da obstaja Nekdo po imenu Gospod Bog, ki me neizmerno ljubi in mi želi le to, da bi bila v življenju srečna in zadovoljna. Nadalje sem prišla do spoznanja, da brez odpovedi lastnim življenjskim načrtom skupaj z Božjim načrtovalcem pač ne gre. In prav ta žrtvica Zanj me je osvobodila marsičesa, najprej pa miselnosti, da je Bog le tisti, ki nekaj zahteva ter deluje po človeški logiki daj-dam. V meni se je vse bolj izklesovala podoba Dobrega Pastirja ter Ženina, za katerega je vredno darovati vse - tudi odpoved karieri ter lastni družini. Nemogoče? Mnogi ljudje so bili v to prepričani, meni pa glas vesti ni dal miru. Znova sem postavila na tehtnico svoje življenje z  vidika tostranskosti in večnosti, t. j. s tistega vidika, s katerega bom polneje ljubila sebe, bližnjega in seveda Boga. Vest mi je spregovorila; vame sta se naselila svoboda in mir ob Jezusovih besedah Jaz sem pot, resnica in življenje (Jn 14,6). In ko sem Ga, kot nekoč Pilat, vprašala Kaj je resnica?, je sledil Njegov odgovor Pridi in poglej! Le ko se odpraviš na pot konkretne izkušnje življenja s sestrami, lahko začutiš globino Njegove ponudbe ter ljubezni. Brez začete poti pa se niti nadaljevati ne more. Naj še povem, da mi Gospod ob začetnem klicu ni takoj obljubil nebes, mi je pa obljubil nekaj veliko dragocenejšega, kar me lahko skupaj z drugimi pripelje vanje:  Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto (Jer 31,3). Ob tem mi je dal zgled, spodbudo ter pomoč svoje matere Marije, ki se je prva v polnosti odrekla lastni volji in sledila Božji.

 

Sem pripravljena torej sprejeti Njegov izziv in ljubiti svet, mlade z ljubeznijo križa, ki gre PREKO smrti? Si nanj pripravljen tudi ti - danes, vsak dan znova?!

 

s. Barbara Poredoš





Noviciatska skupnost v Castelgandolfu
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Vsak večer pomislite:

kakšna bi bila moja večna

usoda, če bi moral to noč umreti?
(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

Vir: www.hozana.si

SALEZIJANSKE PRILIKE
POČITNICE
Janez je bil med šolskim letom na varnem in v dobrih rokah, zato matere Marjete to ni skrbelo, dobivala pa je spodbudna sporočila o njegovem napredovanju. Njen čas je nastopil s počitnicami, ki so vsako leto trajale štiri mesece, skupaj v petih letih kar dvajset mesecev od novembra 1835 do junija 1841. Takrat je bil Janez v materini vzgojni šoli. Bilo je to enako pomembno kot v semenišču, čeprav to niso bila učena predavanja profesorjev, vendar je tudi materina molčeča navzočnost bila sila zgovorna.
Janez je na počitnice prihajal kot klerik, v talarju, ki ga takrat običajno niso nikdar slekli, saj ga tudi ni bilo treba, ker se bogoslovci niso spuščali v kmečka opravila. Janez pa je odložil talar in se z vso zagnanostjo vrgel na delo z materjo, bratoma in drugimi ljudmi. Hkrati pa je pridno pomagal tudi župniku. (iz knjige: V začetku je bila mati)



Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon