Duhovno spremljanje svete Marije Dominike Mazzarello

15.10.2018 

 

Marija Dominika Mazzarello - mladost v polnosti ljubezni

Vesêli se, mladenič, v svoji mladosti, tvoje srce naj te osrečuje v tvojih mladih dneh. (Prd 11,9)

 

Marija Dominika Mazzarello, ki so jo doma klicali Maìn, je kot toliko drugih deklet svojega časa preprosto in običajno dekle, polna življenja in sanj, napak in slabosti. Tako nam je zelo "blizu", postane družabnica na poti svetosti. Pričuje, da je svetost možna, lepa; je polnost življenja. Po prstih vstopimo v njeno življenjsko zgodbo, da odkrijemo, kako je živela svojo mladost in kakšno sporočilo nam daje danes.



Rodila se je 9. maja 1837 v Mornezeju (Alessandria), hribovitem Monferratu italijanske pokrajine Piemont. V kmečki, pristno krščanski družini prejme Maìn vse od začetka globoko človeško in krščansko vzgojo. Družina je zanjo prva šola vere, človečnosti, s čutom za skupnost. Starša, zelo različnih značajev, sta odkrivala svojo edinost v veri in sta se medsebojno dopolnjevala pri vzgoji otrok. Od njiju je Maìn podedovala trdno vero in ljubezen do življenja. Od mame se je naučila odkritosrčnosti in velikodušnosti, poguma, da se spretno in šaljivo spopade z življenjem, otroške ljubezni do Marije. Prvorojenka med trinajstimi otroki je zvesta in delavna mamina sodelavka pri vzgoji bratov in sester.

Ko je odrasla, je postala tudi očetova desna roka pri delu na polju. Oče Jožef, ki ga je imela zelo rada, je naredil neizbrisno sled v njenem življenju. Sama priznava, da, v kolikor je v njej kakšna krepost, kaj dobrega, se mora njemu zahvaliti. Od očeta se nauči ponotranjiti krščanski pogled na življenje. Spominja se, da ga je še kot mala deklica vprašala: »Očka, kaj je Bog delal, preden je ustvaril svet?« Očetov odgovor se ji je vtisnil v zavest za vse življenje: »Bog je zrl samega sebe, se je ljubil, se je častil.« Tako je Jožef sodeloval, da se hčeri, ki se je čutila potopljena v Božjo skrivnost, na široko odpirajo obzorja življenja in vere, nauči se odkriti Boga, ki je navzoč v zgodovini kot Bog, Oče, ki ljubi življenje, govori v globini srca. V tej bogati prepletenosti družinskih odnosov se Maìn nauči sprejeti življenje kot dar, ki naj ga podarja in kot poslanstvo, ki naj ga izpolnjuje.

 

V letih odraščanja in mladosti se vzgoji staršev pridruži modro in previdno spremljanje g. Dominika Pestarina. Če danes Maìn priznavamo svetost, se moramo zahvaliti tudi temu svetemu duhovniku, ki je bil 27 let njen duhovni voditelj.

Maìn se sveta ni rodila; kot kdorkoli ima vrline in tudi napake. Dobo odraščanja živi z vsemi tveganji in možnostmi, ki jih ta starost prinaša s seboj in z zagnanostjo srca, ki je lastna temu življenjskemu obdobju. S človeško-psihološkega vidika je mlada žena odločnega in odkritega značaja, bistra, intuitivna, živahna, ognjevita, jasnega razuma in zdravega čustvovanja, razmišljujoča in vesela; podjetna, zelo družabna, ki jo je označeval čut za stvarnost in dobro voljo.

Na duhovnem področju se je oblikovala v globokem duhovnem življenju. Uživa v zrenju narave,  prizadevna je pri kmečkem delu in v apostolatu. Duhovnost označuje trdna pobožnost, ki je bolj notranja kot zunanja, preprosta, vesela; označuje jo stvarnost življenja in velikodušnost v podarjanju samega sebe drugim.

Vendar pa mora prehoditi pot očiščenja, da bo njeno mlado srce vedno bolj svetlo in prosojno. Vse pozitivne lastnosti, ki jih ima, če ne bi bile z modrostjo usmerjene, bi lahko skrivale kakšno past: tvega, da bi postala nepotrpežljiva in nasilna, nespoštljiva do drugih in celo oblastna. O njej pravijo, da je bila v mladosti nagnjena k nečimrnosti pri oblačenju, vendar si je prizadevala, da se premaga; je častihlepna in naravnana na ošabnost, nepremišljena, vročekrvna in ognjevita; nepopustljiva v svojih pogledih, tako, da je postala rdeča v obraz, ko ji je kaj nasprotovalo. Dekle, ki je odprta za molitev, vendar pa ima od začetka odpor do spovedi; pridige jo dolgočasijo in včasih v cerkvi celo zadrema.

Marija Dominika je pa istočasno tankočutne vesti in polna zaupanja v Boga ter odločena, da gre po poti ljubezni. Pod modrim in zahtevnim vodstvom svojega spovednika in duhovnega voditelja, gospoda Pestarina, premaga odpor do spovedi, se nauči samopremagovanja, omehča svoj značaj, ko privzame zadržanja krotkosti in ljubeznivosti, se postopoma odpre Bogu in osebam ter napreduje v notranjem poenotenju. S srcem, ki je poslušno milosti, začne brez strahu potovanje v globino, notranje romanje, ki preko sence omejenosti in greha pripelje do dokončne resnice, ki jo napolnjuje, do Boga. Življenje Marije Dominike dokazuje, da more po delovanju milosti mladost postati izkušnja lepega, srečnega, »milostnega« življenja, ki je v Kristusu preobraženo.

Mlada mornežanka namreč utemeljuje življenje na nekaterih osnovnih vrednotah: Bog, družina, prijateljstva, delavnost, podarjanje same sebe za blagor drugih, vera v Boga. Se zdi, da besede Pridigarja osvetljujejo in pojasnjujejo njeno življenje: »Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti.« (Prd 12,1) Bog je kar hitro postal središče njene mladosti. Ob obveznostih v družini se Marija Dominika odpre apostolskemu poslanstvu v župniji z bolj zavzetim zakramentalnim življenjem in s posebnim prizadevanjem v katehezi in mladinskih skupinah. V kraju potem osnuje mrežo družbenih odnosov ter pravih in pristnih prijateljstev. Primer pristnega in trajnega prijateljstva je ta, ki se vzpostavi med Marijo Dominiko in Petronillo Mazzarello. Predvsem pa je Maìn dekle, ki je globoko »župljanka«, je zrel sad župnijske svetosti.

 

Ne le, da je od župnije veliko prejela, pač pa je preko svojega ponižnega in rodovitnega apostolata nevede tudi ona prispevala k duhovni preroditvi morneške župnije. Mladost je za Marijo Dominiko tudi čas veselega odkrivanja svojega mesta v zgodovini, navdušujoč čas odprtosti za poslanstvo, ki ga je prejela od Boga, izbire življenja, ki zahteva napor in zvestobo. Gospodov klic in želja, da bi se Mu podarila z vsemi svojimi močmi, sta se pojavila kar zgodaj in sta se postopoma razvila v popolno izpolnitev od laiškega vse do redovnega salezijanskega poklica.

Leto 1855 označuje uradni datum ustanovitve Pobožnega združenja hčera Marije Brezmadežne, ustanove, ki zaradi svojih značilnosti in ciljev nakazuje na svetne inštitute. Marija Dominika, ki se je že s petnajstimi leti z zaobljubo čistosti darovala Gospodu, jo je to takoj pritegnilo in je ena izmed prvih članic. Sedemnajst let živi laiški poklic z močno izkušnjo apostolske duhovnosti. Izrecno se posveti Bogu v »življenju v dejavni ljubezni« preko zavzete družbene in verske dejavnosti med mladimi, materami, bolniki in vsemi, ki so v kraju potrebovali pomoč. Hčere Brezmadežne so med seboj povezane z močnim družinskim duhom ter živijo nek način medsebojnega spremljanja. V njihovih pravilih beremo: »Hčere pobožnega združenja se bodo med seboj čutile kot prave sestre in kot dobra sestra pomaga svoji dragi sestri v kakršni koli potrebi, tako si morajo pomagati med seboj kolikor najbolj morejo«. Predvsem pa živijo medsebojno spremljanje kot duhovno prijateljstvo, da bi rasle v Božji ljubezni, kot bratsko opominjanje, ko se opozarjajo na napake, kot vajo v ljubezni.

Izkušnja, ki je dala temelj in preobrat Maìninemu življenju, pa se zgodi v starosti 23. let. Zboli za tifusom. Je težka preizkušnja in izkušnja popolnega zaupanja v Boga. Bolezen ogroža njeno življenje in njeno prihodnost, vendar pa ima Bog v svoji neskončni dobroti zanjo nov načrt ljubezni. Ko izgleda, da je vsega konec, se zanjo začenja očarljiva pustolovščina. Maìn, katere fizična moč je zlomljena, se ne zapre, pač pa odgovori s prilagodljivostjo in se vpraša, kaj Bog od nje pričakuje. On hoče vse, popolno podaritev njenega življenja, tudi krhkost, da bi jo naredil za dar drugim dekletom. Maìn se Mu preda v zaupljivem dejanju izročitve: »Gospod, če mi naklonite še malo življenja, storite, da bom od vseh pozabljena. Zadovoljna sem, da se me le vi spominjate.« Gospod sliši njeno molitev in vidi, da je pripravljena na novo poslanstvo.

Ko se nekega dne sprehaja po ulici na Borgoalto v Mornezeju, ima skrivnostno videnje: vidi veliko zgradbo z množico deklic, ki tekajo po dvorišču ter sliši glas, ki ji pravi: »Tebi jih zaupam!« Za Marijo Dominiko je to klic k poslanstvu, ki bo večje od nje same. Z veliko skromnostjo sprejme, kar ji  Bog predlaga in uresniči korenito življenjsko izbiro: popolnoma se posvetiti krščanski vzgoji deklet. Ljubezen je vedno ustvarjalna, smela in prebudi najboljše sile dobrega, ki so v neki osebi. Potem uvid, skoraj božji pečat: izuči se za šiviljo z natančnim vzgojnim ciljem - naučiti dekleta poklic, predvsem pa jih vzgajati, da bodo spoznale, ljubile in služile Gospodu.

Ljubezen zajame in povleče. Svoj uvid, ki jo je odprl za novo prihodnost, podeli s prijateljico Petronillo in tako se postopoma rodi šiviljska delavnica, oratorij, dekliški dom. Sveti Duh v njej oblikuje materinsko srce. Je previdna in modra ter vzgaja dekleta s preventivno ljubeznijo. Dejavnost se razvija. V tem poslanstvu se Mariji Dominiki pridružujejo še nove tovarišice in leta 1867 začnejo živeti skupaj v hiši Brezmadežne, blizu župnijske cerkve. Skupino opogumlja in vodi g. Pestarino. Marija Dominika ne ve, kam jo Gospod vodi, vendar mu zaupa. Izbere pot evangeljske temeljitosti, ki se izraža v vsakdanji zvestobi in v veselju srca, ki je zaljubljeno v Kristusa.

Še nekaj se dogaja in ponovno spremeni njeno življenje ali bolje, razširi njena obzorja žene, zavzete vzgojiteljice. Oktobra 1864 g. Janez Bosko pride prvič v Mornese; je prvo srečanje med dvema »svetnikoma mladih«. Marija Dominika takoj začuti svetost tega duhovnika: »Don Bosko je svetnik in jaz to čutim!« Za don Boska seveda ni neopažena ta skupina hčera Brezmadežne in dobro, ki ga opravljajo za dekleta v kraju. In ko pride čas, da bi začel redovno družbo, ki se bo ukvarjala z vzgojo deklet, don Bosko izbere prve kamne prihodnje ustanove prav iz te skupine.

Ko Marija Dominika sliši za njegov predlog, se niti malo ne obotavlja: takoj in brez omahovanja izreče svojo privolitev in postane soustanoviteljica družbe hčera Marije Pomočnice. 5. avgusta 1872 se Marija Dominika Mazzarello in deset njenih vrstnic z redovnimi zaobljubami posvetijo Bogu in začnejo novo družbo. Stara je 35 let, odrasla ženska. Njen apostolski žar za odrešenje deklet le v nekaj letih doseže svetovne razsežnosti. Zadnjih devet let živi močno duhovno materinstvo ter nikoli ne izgubi duhovne mladosti.

Suor Eliane Anschau Petri FMA

prevedla s.IN

Več na

Za poglobitev bi lahko koristilo razmišljanje o "poslanstvu" Marije Dominike Mazzarello za dekleta, prim. Anschau Petri Eliane, La santità di Maria Domenica Mazzarello. Ermeneutica teologica delle testimonianze nei processi di canonizzazione e beatificazione, Roma, LAS 2018, 300-311.

Maccono Ferdinando, Santa Maria Domenica Mazzarello. Confondatrice e prima Superiora Generale delle Figlie di Maria Ausiliatrice, vol. 1, Torino, Istituto FMA 1960, 17.

"Docibilitas"(poslušnost) je zmožnost razuma in srca, ki se pusti, da ga oblikuje življenje skozi njegov celoten potek. To zadržanje dovoljuje živeti vsak dan in vsak odnos, vsako starost in vsak "letni čas", vsak dogodek in okoliščino, tudi nepričakovane in ki se zdijo sovražne, kot čas in možnost formacije. (prim. Cencini Amedeo, L'albero della vita. Verso un modello di formazione iniziale e permanente, Cinisello Balsamo [Milano], San Paolo 2005, 125).

Prim. Posada María Esther, Storia e santità. Influsso del teologo Giuseppe Frassinetti sulla spiritualità di S. Maria Domenica Mazzarello, Roma, LAS 19922, 107.

Združenje hčera Brezmadežne nastane iz uvida nekega drugega morneškega dekleta: Angele Maccagno (Mornese 1830-1890), ki je prihajala iz premožne družine. Bila je prva učiteljica v občinski šoli, ki je svojo izobrazbo dopolnila v Genovi. Tam je spoznala Jožefa Frassinettija, ki je postal njen duhovni voditelj. Odlikovala jo je apostolska zavzetost in marijanska duhovnost. Leta 1851 je v Mornezeju začela Pobožno združenje hčera Marije Brezmadežne in napisala osnutek Pravil. Frassinetti je na podlagi tega "osnutka" sestavil Pravila, ki jih je izdal leta 1856 ter jih še dopolnil leta 1863. Maccagno je bila v Mornezeju prva predstojnica Superiora Združenja. Umrla je v sluhu svetosti 16 januarja 1890. G. Dominik Pestarino je to združenje podpiral in duhovno vodil.

Izraz se nahaja v obrazcu posvetitve hčera Brezmadežne, ki ga predpisujejo Pravila (prim. Frassinetti Giuseppe, Regola della Pia Unione delle Figlie di Santa Maria Immacolata, v Id., Opere ascetiche, vol. II, a cura di Giordano Renzi, Roma, Postulazione Generale dei Figli di S. Maria Immacolata 1978, 69).

Cronistoria I 93.

Prav tam, 96.

Prav tam, 150.


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  


V odnosu do Boga naj te

vodi vera, v odnosu do

bližnjega ljubezen, v odnosu

do sebe samega pa ponižnost.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
POČITNICE
Janez je bil med šolskim letom na varnem in v dobrih rokah, zato matere Marjete to ni skrbelo, dobivala pa je spodbudna sporočila o njegovem napredovanju. Njen čas je nastopil s počitnicami, ki so vsako leto trajale štiri mesece, skupaj v petih letih kar dvajset mesecev od novembra 1835 do junija 1841. Takrat je bil Janez v materini vzgojni šoli. Bilo je to enako pomembno kot v semenišču, čeprav to niso bila učena predavanja profesorjev, vendar je tudi materina molčeča navzočnost bila sila zgovorna.
Janez je na počitnice prihajal kot klerik, v talarju, ki ga takrat običajno niso nikdar slekli, saj ga tudi ni bilo treba, ker se bogoslovci niso spuščali v kmečka opravila. Janez pa je odložil talar in se z vso zagnanostjo vrgel na delo z materjo, bratoma in drugimi ljudmi. Hkrati pa je pridno pomagal tudi župniku. (iz knjige: V začetku je bila mati)


Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon