Duhovnost

Don Bosko je v vzgoji mladih po preventivnem sistemu združeval vzgojo in evangelizacijo. Preventivni sistem smo prejele kot »duha, ki mora voditi merila našega delovanja in prežemati vse odnose ter stil življenja« (prim. K 7). Predstavlja namreč načrt celovite vzgoje s končnim ciljem: oblikovati dobre kristjane in poštene državljane.

Kaj pomeni uporabljati pot preventivne vzgoje? Pomeni, da neko osebo od malih nog usposabljamo, da dopusti, da se prikažejo na dan njene sposobnosti; učimo jo, da jih svobodno in odgovorno razvija v svojem kulturnem, družbenopolitičnem in cerkvenem kontekstu.

Naša vzgojna metoda daje odgovor na najbolj pristne želje in hrepenenja človeške osebe: na željo po občestvu z Bogom, po ljubezni, po iskanju resnice v srečanju in pogovoru. Prav zato, ker nagovarja temeljne človeške potrebe, jo je Pavel VI. poimenoval »neprimerljivi primerek krščanskega pedagoškega humanizma« (Insegnamenti IV, Poliglotta Vaticana 1966, 530).

Oseba je sposobna razlagati si življenje in zgodovino, ko se sreča s Kristusom in je odprta za Božji načrt.

Srečanje z Jezusom, na poseben način v evharistiji in zakramentu sprave, nam ponuja možnost, da izkusimo spreminjajočo Božjo moč; preko tega v našem vsakdanjiku zazveni evangelij življenja.

Naš vzgojni slog je poleg tega izkustvo ljubeznivosti. Ljubeznivost razumemo kot ljubezen Boga, ki je Oče in Mati. Ob nas jo mora doživeti prav vsaka oseba, predvsem pa mladi, kakor je dejal don Bosko: »Ni dovolj, da mlade ljubite, to morajo tudi  začutiti« (Pismo iz Rima). Od tod pedagogika osebnega pristopa, ki pripomore, da se v srcih mladih ljudi vname zaupanje; da so pripravljeni sprejeti odgovornosti in da so odprti za vrednote.

Spoštujemo različna prepričanja in mladim, tudi tistim, ki pripadajo drugim veram, postopno nudimo oporne točke in vrednote, ki jih usposobijo za enovito videnje resničnosti in za kritično presojanje, po katerem se bodo odgovorno odločali v okviru družbene solidarnosti in aktivne pripadnosti.

Pedagogika okolja

Salezijanske vzgojiteljice uresničujemo to poslanstvo kot skupnost, ki jo poživlja družinski duh (prim. K 50). V njej se najde čas za skupno molitev, razmišljanje, načrtovanje, delo in praznovanje; vključen in priznan je prispevek različnih generacij.

Zelo aktualne so don Boskove besede: »Če nas je več skupaj, je več veselja, bolj smo opogumljeni v težavah ... in v spodbudo nam je, ko vidimo pridobitve drugih; drug drugemu pripoveduje o svojih spoznanjih, o svojih idejah in tako se učimo drug od drugega. To, da nas je skupaj več takšnih, ki si prizadevamo za dobro, nas spodbuja, ne da bi se tega zavedali« (MB VII 602).

Misel, da smo združene v Gospodovem imenu, bi nam morala priklicati v spomin to, kar vemo o življenju krščanskih skupnosti. Pogani so ob pogledu nanje vzklikali: »Poglejte, kako se ljubijo med seboj!« (Tertuljan, Apologet. Proti heretikom, Rim, Citta' Nuova 1967, 137).

Naša ustanovitelja sta znala okrog sebe ustvariti skupnosti, v katerih sta cvetela zaupanje in svetost. Poleg tega pa sta se zavedala tudi težav in zaprek, ki se lahko vpletejo v medsebojne odnose. Oblikovanje pristnega družinskega duha zahteva od nas notranjo svobodo, ki se napaja v ljubezni. Sveti Duh vsaki osebi vliva gotovost, da jo Bog pozna po imenu in da je zanjo pot darovanja mogoča, če je pripravljena stopiti tudi na pot križa.

Pedagoška dediščina

Kar so nam zapustili ustanovitelji, ostaja izredno aktualno in nas spodbuja v prizadevanju za inkulturacijo.

Zavedamo se, da moramo izraz »preventivnost« danes razumeti v perspektivi, ki nam bo pomagala ugotavljati globoke potrebe mladih in prepoznavati pojave ter dinamizme, ki gibljejo človeško družbo, da bomo lahko razpoznavale in razločevale, kaj se v njej razvija in katere so njene preroške vrednote.

Tako v formalnem kot neformalnem vzgojnem delu spoznavamo, da je predvsem treba odgovoriti na potrebo po humanizaciji, ki se pojavlja tako v bogatih deželah kot v deželah v razvoju.

V današnji kulturi, v kateri so življenje, oseba in družina ogroženi pri koreninah, odkrivamo, da je za naše poslanstvo najbolj ustrezno prav delo v smeri preventivnosti.

Naše vzgojne odločitve se odvijajo v okviru neke antropološke vizije, ki v Božjem načrtu priznava neodtujljivo dostojanstvo človeškega bitja, ustvarjenega po Božji podobi, kot moža-ženo, ki sta med seboj v vzajemnem, recipročnem odnosu. To, da je Božja podoba, je temelj človeka kot odnosnega bitja, je temelj njegovega bivanja v odnosu do drugega jaza. V tem je odsev skrivnosti enega in troedinega Boga, ki je živa edinost občestva med Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom (prim. MD 7). Zato življenje pojmujemo kot dar in klic k svobodi, ljubezni ter etični odgovornosti.

Gledano v tej optiki je recipročnost, ki se odvija v nenehni dinamiki dajanja in prejemanja, darovanja in hvaležnosti, za nas danes najustreznejši način, s katerim lahko izrazimo karizmatično moč preventivnega sistema.

V ozračju iskrenih medsebojnih odnosov, kjer se drug drugemu bližamo v zavesti lastnih meja, prihajajo do izraza tipične vrednote naše duhovnosti. Takšno ozračje ponuja učinkovit odgovor na potrebo po humanizaciji in občestvu, navzoči v današnji kulturi.

V svetu, ki je sam v sebi pogosto razdeljen in v katerem se življenje odvija po logiki tekmovanja in konkurence, morejo naše vzgojne skupnosti predstavljati resnično preroško znamenje, v kolikor spodbujajo odgovorno vzgojo otrok in mladine; morejo biti pogum vlivajoče pričevalke občestva, v katero je poklican vsak človek; morejo biti dragocena opora v preizkušnjah.

Bogastvo naše karizme je prav za današnji čas nabito s preroško močjo. Dogodki in znamenja - na primer ekumensko in medversko zbliževanje, sožitje različnega, potreba po ustvarjanju medkulturnega povezovanja - nas spodbujajo, naj v Cerkvi stopamo po poteh dialoga, solidarnosti in miru.

Danes je v sloju kulture, ki deluje v prid življenju, prav ženi zaupana naloga zagotavljati obstoj moralne razsežnosti kulture; to je kulture, ki bo vredna človeške osebe ter njenega osebnega in družbenega življenja in delovanja (prim. ChL 51).

V povezavi s številnimi ženami, laikinjami in redovnicami skušamo v današnji družbi pričevati za nov, evangeljski feminizem (prim. EV 99); hočemo vzgajati ženo, da bo v vzajemnosti z moškim ustvarjala kulturo življenja in solidarnosti.




Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Kreposti, ki te napolnjujeta

s srečo zdaj in v večnosti,

sta ponižnost in dobrota.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
POČITNICE
Janez je bil med šolskim letom na varnem in v dobrih rokah, zato matere Marjete to ni skrbelo, dobivala pa je spodbudna sporočila o njegovem napredovanju. Njen čas je nastopil s počitnicami, ki so vsako leto trajale štiri mesece, skupaj v petih letih kar dvajset mesecev od novembra 1835 do junija 1841. Takrat je bil Janez v materini vzgojni šoli. Bilo je to enako pomembno kot v semenišču, čeprav to niso bila učena predavanja profesorjev, vendar je tudi materina molčeča navzočnost bila sila zgovorna.
Janez je na počitnice prihajal kot klerik, v talarju, ki ga takrat običajno niso nikdar slekli, saj ga tudi ni bilo treba, ker se bogoslovci niso spuščali v kmečka opravila. Janez pa je odložil talar in se z vso zagnanostjo vrgel na delo z materjo, bratoma in drugimi ljudmi. Hkrati pa je pridno pomagal tudi župniku. (iz knjige: V začetku je bila mati)



Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon