Kaj bo ostalo od praznikov?

01.11.2017 

 

Prižiganje lučk na pokopališčih ob molitvenem spominu za rajne je nekaj povsem drugega kot izrezovanje buč in prižiganje sveč v njih. Vprašanje je, česa se želimo spominjati v teh prazničnih dneh? Veselja do življenja in svetosti ali kulture smrti?



Strašljive buče preklicujejo v spomin tako imenovani »halloween« ali noč, ko so sežigali otroke. »Na Irskem je morala vsaka vas žrtvovati v ognju enega otroka. Vsaka družina je zato v tej noči doživljala velik strah. Ena družina v vasi je morala darovati svojega otroka v ognju, da bi s tem umirili hude duhove. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, na katero so izdolbli strašljive dele obraza! Nihče ni vedel, koga bodo čarovniki izbrali. To se je dogajalo vsako leto, dokler ni prišlo krščanstvo. Če sodelujemo pri praznovanju noči čarovnic - hočemo ali nočemo - pomeni, da praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. Namesto tega, kar nam hoče prinašati noč čarovnic, bi morali storiti vse, kar zmoremo, da bi sporočali to, kar res verujemo: da kristjani ne živimo v strahu, ampak v Božji ljubezni.« (Igor Lovišček)

 

Praznik vseh svetnikov pa je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ob prazniku vseh svetih se namreč spominjamo vseh tistih mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta. Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so pred nami živeli v istem svetu kot mi in v podobnih okoliščinah, pa so znali v vsem iskati in najti Boga. (povzeto: http://revija.ognjisce.si)

 

Med mnogoterimi vabili smo tudi danes poklicani, da izberemo, ali se bomo v družinah pogovarjali o naših pokojnih sorodnikih, o posmrtnem življenju, si pripovedovali zgodbe svetnikov ... ali pa se bomo "zabavali" s strašenjem, kričanjem, divjanjem. Mi sami odločamo, kakšnim praznikom dajemo moč in zakaj jih praznujemo. Predvsem pa sami, pa četudi z muko glede na vso ponudbo, odločamo o tem, ali bomo po praznikih ostali v srcu "prazni" ali bomo z mirom in upanjem gledali v prihodnost. (povzeto: www.iskreni.net)

 

Kot po mnogih krajih, se bodo tudi nocoj v Ljubljani, na Žalah, zbrali mladi, da bi se spominjali vseh svetih. Lahko se jim pridružimo s svojo navzočnostjo ali pa se z njimi povežemo v molitvi.

 


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Kdor ne živi v miru

z Bogom, nima miru

v sebi in zato ne živi

v miru z drugimi.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
TALAR
Prišel je dan, 25. oktober, ko je oblekel talar; zaradi tega mu ni bio treba nositi vojaške uniforme. Bilo je 30. Oktobra 1835, zadnji dan pred odhodom od doma. Takole se sam spominja srečanja z materjo: »Skromna bala je bila pripravljena. Moji sorodniki so bili vsi zadovoljni; jaz pa še bolj kot oni. Le moja mati je bila zamišljena in me je ves čas spremljala s svojim pogledom, kakor da bi mi hotela kaj reči. (iz knjige: V začetku je bila mati)



Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon