Kaj bo ostalo od praznikov?

01.11.2017 

 

Prižiganje lučk na pokopališčih ob molitvenem spominu za rajne je nekaj povsem drugega kot izrezovanje buč in prižiganje sveč v njih. Vprašanje je, česa se želimo spominjati v teh prazničnih dneh? Veselja do življenja in svetosti ali kulture smrti?



Strašljive buče preklicujejo v spomin tako imenovani »halloween« ali noč, ko so sežigali otroke. »Na Irskem je morala vsaka vas žrtvovati v ognju enega otroka. Vsaka družina je zato v tej noči doživljala velik strah. Ena družina v vasi je morala darovati svojega otroka v ognju, da bi s tem umirili hude duhove. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, na katero so izdolbli strašljive dele obraza! Nihče ni vedel, koga bodo čarovniki izbrali. To se je dogajalo vsako leto, dokler ni prišlo krščanstvo. Če sodelujemo pri praznovanju noči čarovnic - hočemo ali nočemo - pomeni, da praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. Namesto tega, kar nam hoče prinašati noč čarovnic, bi morali storiti vse, kar zmoremo, da bi sporočali to, kar res verujemo: da kristjani ne živimo v strahu, ampak v Božji ljubezni.« (Igor Lovišček)

 

Praznik vseh svetnikov pa je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ob prazniku vseh svetih se namreč spominjamo vseh tistih mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta. Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so pred nami živeli v istem svetu kot mi in v podobnih okoliščinah, pa so znali v vsem iskati in najti Boga. (povzeto: http://revija.ognjisce.si)

 

Med mnogoterimi vabili smo tudi danes poklicani, da izberemo, ali se bomo v družinah pogovarjali o naših pokojnih sorodnikih, o posmrtnem življenju, si pripovedovali zgodbe svetnikov ... ali pa se bomo "zabavali" s strašenjem, kričanjem, divjanjem. Mi sami odločamo, kakšnim praznikom dajemo moč in zakaj jih praznujemo. Predvsem pa sami, pa četudi z muko glede na vso ponudbo, odločamo o tem, ali bomo po praznikih ostali v srcu "prazni" ali bomo z mirom in upanjem gledali v prihodnost. (povzeto: www.iskreni.net)

 

Kot po mnogih krajih, se bodo tudi nocoj v Ljubljani, na Žalah, zbrali mladi, da bi se spominjali vseh svetih. Lahko se jim pridružimo s svojo navzočnostjo ali pa se z njimi povežemo v molitvi.

 


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  


Pravega praznika ni

brez spovedi in obhajila.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
POČITNICE
Janez je bil med šolskim letom na varnem in v dobrih rokah, zato matere Marjete to ni skrbelo, dobivala pa je spodbudna sporočila o njegovem napredovanju. Njen čas je nastopil s počitnicami, ki so vsako leto trajale štiri mesece, skupaj v petih letih kar dvajset mesecev od novembra 1835 do junija 1841. Takrat je bil Janez v materini vzgojni šoli. Bilo je to enako pomembno kot v semenišču, čeprav to niso bila učena predavanja profesorjev, vendar je tudi materina molčeča navzočnost bila sila zgovorna.
Janez je na počitnice prihajal kot klerik, v talarju, ki ga takrat običajno niso nikdar slekli, saj ga tudi ni bilo treba, ker se bogoslovci niso spuščali v kmečka opravila. Janez pa je odložil talar in se z vso zagnanostjo vrgel na delo z materjo, bratoma in drugimi ljudmi. Hkrati pa je pridno pomagal tudi župniku. (iz knjige: V začetku je bila mati)


Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon