Marija Pomočnica

Naše ime, hčere Marije Pomočnice, ki ga je izbral don Bosko in ki ga je Marija Dominika Mazzarello z veseljem sprejela, izraža marijansko identiteto naše skupnosti in vsebuje povzetek duhovnosti, ki mora prežemati naše osebno in skupno izkustvo.

Marijanska razsežnost je bistvena za celotno krščansko življenje (prim. Jn 19,26-27), a na poseben način je blizu ženi in njenem poslanstvu. »Ženskost namreč vsebuje edinstveno povezavo z Odrešenikovo Materjo ... in sicer zato, ker je Bog sam sebe v vzvišenem dogodku učlovečenja zaupal svobodni in dejavni službi določene žene« (RM 46).

Ta dar milosti, po katerem živijo krščanska skupnost in številne redovne družine, je na poseben način navzoč v življenju HMP-vzgojiteljice in hrani njegov misijonski dinamizem.

Vsaka od nas je živ spomin na Marijo, podoba Device Magnifikata. V zvestobi razvija karizmatični načrt, po katerem je don Bosko hotel, naj bo naša Družba »živ spomenik hvaležnosti Mariji Pomočnici« (Cron I 305-306), znamenje in priče Božje ljubezni do mladih.

Marija je na Kalvariji sprejela za sina apostola, s katerim se je Jezus poistovetil. Kot mati je poklicana, da v vsakem od svojih sinov in hčera vzgaja in razvija globoko osebno identiteto, ki nam je bila posredovana od Očeta, v Kristusu, po Svetem Duhu. Marija s svojim »vzgojiteljskim materinstvom« prispeva, da se v vsakem njenem sinu oblikuje Kristusova podoba (prim. Gal 4,19), vtisnjena v nas od stvarjenja naprej.

Kot mati in učiteljica nam Devica Marija navdihuje sodoben slog življenja in nam pomaga iskati najprimernejše poti, da bi postali znamenje in izraz Božje preventivne ljubezni do mladih (prim. K 1).

Po karizmi naših ustanoviteljev smo poklicane ne le da se z otroškim srcem obračamo na Marijo, temveč da kakor ona, v rodovitnosti, ki jo daje Sveti Duh, postanemo pomočnice in voditeljice, da bi Jezusovo življenje raslo v vseh, ki so nam zaupani.

V Mariji je povzetek naše vzgojne metode. Marija, žena, ki je bila solidarna s svojim ljudstvom, navdihuje našo pastoralo; opogumlja nas, da delimo usodo z ubogimi, predvsem z ženami.

Hčere smo, zato vstopamo v vrsto žena, ki v vsakdanjiku tretjega tisočletja uresničujejo to, kar je o Marijinem življenju še »nezapisanega«. Veliko njenih besed in dogodkov je ostalo nepoznanih, da bi jih odkrivali in udejanjali skozi čas. Marijino življenje namreč ni nekaj statičnega, uresničenega enkrat za vselej; je nekaj, kar se preliva v življenje njenih hčera in se v njem nadaljuje.