Obisk Slovenskega društva Hospic

27.03.2018 

Post je čas v cerkvenem letu, ko vedno znova odkrivamo Kristusovo ljubezen s križa in se navdihujemo nad zmago življenja nad smrtjo.

 

Da je lahko proces umiranja in smrti dostojanstven odhod k našemu Očetu, smo se prepričale tudi same z obiskom hiše Slovenskega društva Hospic.


Ob prihodu v hišo nas je gostoljubno sprejelo osebje Hospica - sestra Emanuela, medicinske sestre, svetovalna delavka in duhovnik, ki je ravno takrat zaključil s torkovo sveto mašo. Obvezen del obiska za vse, ki pridejo v hišo je, da se skupaj z osebjem usedejo, spijejo kavo, poklepetajo, in da si dopustijo umiriti, saj po besedah zaposlenih čas v tej hiši ne obstaja. Čas ne igra pomembne vloge, tukaj ni prostora za hitenje in stres; je prostor, kjer se mora vsak počutiti udobno, kot da bi bil doma. In tako smo se počutile tudi me.

 

Zaposleni in duhovnik so z nami podelili številne zgodbe in izkušnje z umirajočimi bolniki ter njihovimi svojci. Izpostavili so pomembnost sodelovanja vseh v procesu; s strani svojcev, da umirajočim dopustijo miren odhod in umirajočega, da se s situacijo sprijazni. Tako duhovnik kot osebje je omenilo velik pomen vere v času umiranja, saj vsakdo ob koncu zemeljskega življenja potrebuje vero v nekaj več in fizični svet kot tak ne ponuja zadovoljujočih odgovorov. Ponavadi je ravno vera tista, ki olajša pot, podari upanje in tolažbo. Hkrati pa je poslanstvo ustanove, da spoštuje vsakršne odločitve umirajočih in tudi morebitne religijske posebnosti pri telesni in duhovni oskrbi.

 

Po pogovoru z zaposlenimi smo si ogledale vso opremo, ki jo pri svojem delu uporabljajo - od »lepotilnice«, kjer prostovoljka - upokojena frizerka ureja bolnike in jim povrne dostojanstvo, do čudovitih svetlih sob, kjer prebivajo. Imele smo tudi čast spoznati dva bolnika, ki pa zaradi izboljšanja stanja celo zapuščata ustanovo. Bile smo izredno vesele njunega entuziazma in energije ter pohval osebju, ki je še dodatno potrdila naš vtis o izredno plemenitem delovanju zaposlenih.

 

Obisk je bil krasen pogled v skrito, v družbi celo tabuizirano temo. Dal nam je misliti, da  je smrt lahko lepa, dostojanstvena in mirna; normalen zaključek življenjskega poteka, a hkrati vstopnica za težko pričakovan »oddih« - nebesa.

 

Besedilo: Martina M.

Foto: Brigita C.










Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  


O svojem bližnjem govori

le dobro ali pa molči.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
MATERIN NAGOVOR
Zvečer pred odhodom - 30. oktobra 1835 - me je poklicala na stran in mi povedala tale znameniti nagovor:
»Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da ne daje obleka časti tvojemu stanu, ampak spolnjevanje kreposti; ah, za Božjo voljo, ne onečasti te obleke. Takoj jo odloži. Raje vidim, da imam sina revnega kmeta kakor sina duhovnika, ki zanemarja svoje dolžnosti. Ko si prišel na svet, sem te izročila blaženi Devici, ko si začel svoje študije, sem ti priporočila, da bodi ves njen in če bom postal duhovnik, vedno priporočaj in širi pobožnost do Marije.« (iz knjige: V začetku je bila mati)



Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon