Poklic HMP

Naš poklic se umešča v »rodovnik« nepreglednega števila žena, ki so v teku stoletij, že v starem Izraelu, še toliko bolj pa po Jezusovem prihodu, dejavno sodelovale v zgodovini odrešenja. V Jezusu so žene odkrile še neizpisane možnosti samouresničenja. Skozi stoletja so, kot on, v različnih oblikah dobrodelnosti, ki jih lahko ustvari samo ustvarjalna ljubezen, postajale solidarne z ubogim in trpečim človeštvom. Njihov vzor za nas in za mlade pomeni dragoceno snov, v kateri moremo zajemati, da bi sebe in dekleta vzgajale v svobodne in ustvarjalne žene (prim. MD 13-16).

Življenjsko gibalo našega poklica ima svoj izvor v daru Svetega Duha, ki s pomočjo raznovrstnih karizem in služb, ki jih prebuja za spodbudo in rast Božjega ljudstva, neprestano bogati Cerkev.

 

Don Bosko in Marija Dominika Mazzarello sta po nagibu Svetega Duha in po neposrednem Marijinem posegu s svojo vzgojno karizmo mladim približala Jezusa, Dobrega pastirja, ki daje življenje v obilju.

 

V svojih okoljih na različne načine izražamo prednostno ljubezen do najmanjših in do ubogih. To ljubezen živimo v duhu gesla »Daj mi duše, drugo vzemi« in v pokorščini Jezusovi besedi: »Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18, 5).

 

Prizadevamo si, da bi se ohranjal živ misijonski polet prvih časov (prim. K 6). Za Božje kraljestvo delamo v deželah, ki so krščanske, čeprav je materializem mnoge že močno preoblikoval, in v deželah, kjer evangelij še ni bil oznanjen.

 

Vzgojna izkušnja Marije Dominike in prvih morneških sester nas ne neha navdihovati. Prva skupnost nam je vzorec, model skupnosti posvečenih žena, ki se nahajajo med ljudmi in hkrati živijo mistiko radikalne ljubezni do Boga. Negujejo misijonsko predanost, ki jim v vsakdanjem življenju odpira široka apostolska obzorja. Živijo preprosto in v veselju, ki je »znak srca, ki zelo ljubi Gospoda« (L 60,5), pa čeprav hkrati doživljajo izkustvo križa, ki se jih dotika v njihovih mejah, bolezni in smrti.

 

Vključene so v krajevno Cerkev in pozorne do oseb in okolja. Na ustvarjalen način so »vedno v stiku z mladimi« (Cron II,140); hkrati ostajajo posvečene žene, naseljene z Božjo skrivnostjo; nenehno poslušajo Njegov glas, da bi se naučile prave življenjske modrosti (prim. L 22,10-12).

 

Ne glede na težave, ki jih ne manjka, skupaj ustvarjajo »dom Božje ljubezni« in živijo v medsebojnih odnosih, ki so bogati z evangeljskimi vrednotami.

 

Marija Dominika obzirno in modro vodi sestre in dekleta po veseli in zahtevni poti svetosti. Tako se torej začenja pot vzgojnega izročila, za katero je značilna takšna mistagogika, takšno uvajanje v skrivnost, ki se izraža v materinstvu, porojenem iz Svetega Duha.

 

Tudi danes, kot so delale naše prve sestre v Mornezah, se posvečamo vzgojnemu delu z mladimi in z ženami in ob tem izpovedujemo svoje veselje nad srečanjem z Jezusom,ki nas kliče, naj bomo znamenje človeštva, prerojenega v njegovi vstajenjski skrivnosti.

 

Dekle, če iščeš, se sprašuješ, kaj je tvoja življenjska pot in bi se rada pogovorila o tem, te bomo z veseljem sprejele.

 

Hčere Marije Pomočnice
Rakovniška 21
1108 Ljubljana

e-pošta: damjana.tramte@gmail.com



Zgodba poklica s. Barbare Poredoš

Zgodba poklica s. Martine Golavšek

Zgodba poklica s. Katje Balažic

Zgodba poklica s. Metke Kastelic


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  


Kreposti, ki te napolnjujeta

s srečo zdaj in v večnosti,

sta ponižnost in dobrota.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
POČITNICE
Janez je bil med šolskim letom na varnem in v dobrih rokah, zato matere Marjete to ni skrbelo, dobivala pa je spodbudna sporočila o njegovem napredovanju. Njen čas je nastopil s počitnicami, ki so vsako leto trajale štiri mesece, skupaj v petih letih kar dvajset mesecev od novembra 1835 do junija 1841. Takrat je bil Janez v materini vzgojni šoli. Bilo je to enako pomembno kot v semenišču, čeprav to niso bila učena predavanja profesorjev, vendar je tudi materina molčeča navzočnost bila sila zgovorna.
Janez je na počitnice prihajal kot klerik, v talarju, ki ga takrat običajno niso nikdar slekli, saj ga tudi ni bilo treba, ker se bogoslovci niso spuščali v kmečka opravila. Janez pa je odložil talar in se z vso zagnanostjo vrgel na delo z materjo, bratoma in drugimi ljudmi. Hkrati pa je pridno pomagal tudi župniku. (iz knjige: V začetku je bila mati)


Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon