Pripoved HMP, ki so na sinodi

16.10.2018 


S. Alessandra Smerilli in s. Lucy Nderi pripovedujeta o izkušnji prvih dveh tednov na škofovskih sinodi o mladih.
"Vabilo na sinodo je bilo za obe veliko presenečenje in v začtku naju je skoraj malo prestrašilo! Sedaj sva hvaležni za to bogato in zanimivo izkušnjo Cerkve, tako na skupnih zasedanjih, kakor v delu po manjših skupinah. To kar živimo v teh dneh je res hoja v poslušanju, v pogovoru in v odpiranju novostim, kot je želel papež v nagovoru ob odprtju sinode.


V prvem delu sinode je bila ključna beseda poslušanje. Prepoznali smo, da pomanjkljivo prisluhnemo mladim, ob tem pa kot izziv zavezo za kulturo poslušanja, da bi bili Cerkev, kjer obstajajo pristni medsebojni odnosi in vživljanje v čutenje drugega. Poudarjeno je namreč bilo, da bodo mladi "Cerkev poslušali le, če bo ta poslušala mlade". Najlepša in najbolj zanimiva stvar je, da se mladi, ki so na sinodi, čutijo dejaven del le-te in s tem graditelji Cerkve, kjer so pristni medsebojni odnosi, vživljanje v čutenje drugega in je v "izhodu". Oni pričakujejo od Cerkve, da bo dala mladim in ženskam več prostora in na to se navezujejo odločni prispevki o potrebnosti sprememb v tej smeri. Med prispevki smo mogli tudi začutiti zavest o krhkosti Božjega ljudstva, kar pa nam omogoča, da še bolj zapopademo živahnost odrešenja - kjer je greh, se pomnoži Božja milost. V tem smislu se začuti pripravljenost, da bi v zaupanju v Gospoda skupaj z mladimi ponižno šli naprej. Izraženo je bilo, da ranjena Cerkev lažje razume rane človeštva.


Osrednje teme sinode - vera, poklicanost, razločevanje in spremljanje - so bile obravnavane v drugem delu. Morda je bilo v tem delu, kjer so mladi doprinesli največ z zanimivimi in tehtnimi prispevki, ki nagovarjajo. Dve ključni besedi tega tedna sta bili poklicanost in spremljanje. Na temo poklicanosti smo začutili dve močni vzpodbudi; po eni strani priznanje, da poklicanost ni klic za nekaj izbrancev ter da obstaja močan in splošen poklic k ljubezni in veselju. "Vsako življenje je poklic" in le v tem obzorju moremo dojeti vabilo, ki ga Jezus namenja nekaterim, naj bolj od blizu gredo za njim. Po drugi strani pa je zagotovljeno, da poklic ni nek natančen Božji načrt, v katerega mora vsak stopiti kot v kak prisilni jopič. Rečeno je bilo, da je ideja o Bogu, ki bi nas postavljal pred različne smeri, od katerih bi bila le ena pravilna, izprijena podoba Boga, ki naj bi v svoje zadovoljstvo od zgoraj vlekel vrvice zgodovine. Spremljanje je bila druga velika beseda tedna. Prepoznali smo močno potrebo mladih rodov, da jih v njihovem vsakdanu nekdo spremlja. Pogosto izrečen stavek je bil: »potrebujemo oporne točke, ki jim bomo zaupali; dosegljive, da nas pokličejo po imenu, hodijo z nami v iskanju smisla življenja, razločevanju našega poklica, ki bodo zmogle v nas prebuditi vprašanja in nemir.« Zelo močno je bilo vabilo k takšnemu spremljanju, ki bo prebudilo vprašanja in ne bo namesto mladih ponujalo odgovore. Podoba učencev iz Emavsa, ki nas spremlja vse od vrhovnega zbora, prihaja na površje kot vzorec spremljanja: pristopiti, postaviti vprašanje, hoditi z učencema tudi v napačno smer, biti z njima, v primernem času se oddaljiti.


Močna izkušnja je bilo tudi pričevanje fanta o razmerah kristjanov na Bližnjem vzhodu in predvsem o veri, ki jo mladi živijo vse do sprejetja mučeništva. Verjamemo, da so ti mladi moč Cerkve. Njihov pogum, njihovo navdušenje, njihov glas v zboru, ko jih je kaj prizadelo, nam kažejo smer. Upajmo, da jih ne bomo razočarali.

Prevedeno po www.cgfma.org


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  


Pravega praznika ni

brez spovedi in obhajila.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
BRAT ANTON
Zaradi brata Antona je Janezek moral skoraj za tri leta za pastirja in hlapca k družini Moglia. Šele novembra 1829 ga je stric Mihael rešil, da se je vrnil v družino in nadaljeval z učenjem. Anton je namreč dopolnil enaindvajset let; mati Marjeta je sklenila, da bo razdelila to, akr so imeli in se bo Anton osamosvojil. (iz knjige: V začetku je bila mati)


Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon