sv. Terezija Avilska in sv. Frančišek Saleški

 

V duhovnosti svete Terezije Avilske je poudarek na izkustvu Božje ljubezni, ki takrat, ko je pristna, vodi v veselje nad srečanjem z bližnjim in v darovanje. Njen kriterij preverjanja, ali sta molitev in kontemplacija pristni, je rast v ljubezni. Sv. Terezija nas kot velika mistikinja in neutrudna misijonarka vodi k viru vsakega misijonstva: k ljubezni in občestvu z Bogom.

Naj te nič ne premoti,  nič ne prestraši,

vse mine. Bog pa ostaja isti

in potrpežljivost vse doseže.

Kdor ima Boga, mu nič ne manjka.

Dovolj je Gospod.

Bog, tvoja sem, zate sem bila rojena.
Povej, kaj naj napravim iz svojega življenja?
Tvoja sem, ker si me ustvaril,
tvoja, ker si me odrešil,
tvoja, ker si trpel zame,
tvoja, ker si me poklical,
tvoja, ker si me pričakoval,
tvoja, ker se nisem izgubila.
Povej, kaj naj napravim iz svojega življenja?

sv. Terezija Avilska

Bog, velik v ljubezni

Ko razmišljamo o svojem poklicu, nas prevzame začudenje nad zastonjskostjo Boga, ki nas je poklical, naj hodimo za Jezusom in smo kot skupnost njegova znamenja med mladimi. Izkušnja prehitevajoče Božje ljubezni, ki ima svoje korenine v zavezi, je največji zaklad našega življenja. Napolnjuje nas z veseljem in hrani bratsko občestvo ter misijonski pogum.

»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8): to je velika resnica svetopisemske vere. Božja ljubezen je zastonjska in zvesta. Sprejema vedno nove pobude in stalno prenavlja stvari, prežema vesolje in vsako osebo ne glede na raso, vero, kulturo. Bog nas ne ljubi zato, ker smo dobri, ampak nas s tem, ko nas ljubi, dela dobre, vredne spoštovanja in sposobne ljubiti.

V Jezusu skrivnost zastonjske in preventivne Očetove ljubezni prevzame človeško podobo, se razodeva v vsej polnosti in ima svoj vrh v skrivnosti križa in vstajenja ter v izlivu Svetega Duha.

Ljubezen, ki so jo izpričali učenci, je najučinkovitejše znamenje, po katerem svet lahko prepozna kot odrešenika vseh: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V Cerkvi, ki je hiša in šola občestva, smo poklicane, da bi »s pomočjo načrta celostne krščanske vzgoje v slogu preventivnega sistema postale zanje znamenje in posredovalke ljubezni Kristusa Dobrega pastirja« (K 63). Dejavno vključene v krajevne Cerkve s pomočjo karizme prednostne ljubezni do mladih prispevamo, da v njih zori izkušnja osebne Božje ljubezni, vse do spodbude prizadevanja, da bi v svetu tudi sami postali znamenje ljubezni in upanja.

Ko vsak dan zajemamo iz izvira ljubezni v srečanju z evharističnim Jezusom, smo vključene v dinamiko njegove podaritve Očetu in človeštvu, vse do tega, da same postajamo kruh za brate in sestre (prim K 40). Vztrajno primerjanje z Besedo je notranja šola, ki oblikuje življenje, obnavlja in očiščuje razpoložljivost za sprejemanje in darovanje.

V zakramentu sprave okušamo zvestobo in usmiljenje Očeta, katerega ljubezen odpušča in prenavlja. Spravljene z Bogom in skupnostjo postanemo bolj sposobne za usmiljenje in odpuščanje, bolj pripravljene za premagovanje skušnjav egoizma in greha. Tako smo lahko v svetu, ki ga je rodilo nasilje in nesoglasje, znamenja sprave, pospeševalke občestva in miru.

Prvenstvo ljubezni v življenju po Duhu je pričakovanje, ki je bilo našima ustanoviteljema zelo pri srcu. Kot sv. Terezija Avilska sta razumela molitev za »ljubezenski odnos: biti pogosto z njim, ki nas ljubi.« Vaja v Božji navzočnosti je bila za don Boska prvi korak vsake oblike molitve, pa tudi končna točka življenja, razumljenega kot intimnost z Bogom. Za M. Mazzarello je molitveno življenje pomenilo biti nenehno v Božji navzočnosti.

Ta izkušnja, podeljena z mladimi in laiki, postane pot svetosti, ki opredeljuje duhovnost vsakdana kot stalno težnjo k ljubezni. Tako je vsako dejanje »storjeno ob pravem času in na pravem mestu in samo iz ljubezni do Boga« pristno srečanje z Njim, liturgija življenja darovanega v preprostosti in veselju kot nenehna hvalnica Očetu (prim. K 48).

Izkušnja Boga, ki je velik v ljubezni, poživlja v nas ljubezen do Kristusa in daje veselje do kontemplacije, zavzetost za verno razločevanje stvarnosti. Pomaga nam ponovno pridobiti privlačnost redovnega življenja v veselju in ustvarjalnosti, ki najde merilo čuječe in pripravljene ljubezni v salezijanskem "grem jaz".

 


sv. Frančišek Saleški


Navdih črpamo v krščanskem humanizmu svetega Frančiška Saleškega, ki ga je v vzgojno področje prenesel don Bosko. Marija Dominika mu je dala življenjsko obliko, vse naslednje generacije so vanj vnašale novo in novo bogastvo. Ta humanizem temelji v krščanskem pogledu na življenje in v optimističnem vrednotenju človeka.

V njem ima svoje posebno mesto odprtost za ljubezen, saj nas je Bog ustvaril po svoji podobi: v ljubezni in za ljubezen. Iz tega izhaja prednostna naloga: z delom za celovito rast in dostojanstvo osebe pomagamo, da ta Božja podoba v človeku prihaja vedno bolj do izraza.

Sv. Frančišek Saleški nas uči umetnosti, kako voditi ljudi k svetosti, temeljnemu poklicu vsakega kristjana. Prednostno mesto v tem vodenju imajo: ljubezen, ki učinkuje počasi, postopno; ravnovesje med popuščanjem in strogostjo, uporaba človeških darov, zaupanje v Boga. Don Bosko je »učitelja ljubezni« izbral za zavetnika salezijancev in naše Družbe v želji, da bi nam od Boga izprosil milost, da bi ga mogli posnemati v njegovi izredni krotkosti in v reševanju duš.

Iz tega modela izvira umetnost vzgoje v pozitivnem, ki so nam jo zapustili naši ustanovitelji in ki se izraža v simpatiji do vsega bivanja, v razumevanju do vsake osebe, v optimistični razlagi stvarnosti, v sprejemanju življenja »v njegovih razsežnostih podarjenosti, lepote, izziva k svobodi in odgovornosti« (EV  83). Ta, namerno vzgojiteljski pogled, se ne vda ob srečanju s stisko in revščino, temveč sprejme izziv, poišče globlji pomen in v vsaki osebi odkrije točko, ki je dovzetna za dobro in ki vabi k srečanju in pogovoru.

Če bi zdaj vprašali sv. Frančiška Saleškega, katera od božjih lastnosti je najbolj prevzela njegovo dušo, nam bi dal en sam odgovor: Božja ljubezen do ljudi, ki hoče, da mu to ljubezen vračamo.

Po pravici je bil sv. Frančišek Saleški opredeljen kot svetnik ljubezni, kajti v njegovi salezijanski duhovnsti ljubezen ni le cilj duhovnega življenja, pač pa tudi način in sredstvo, s katerim dosegamo Boga.

S to trditvijo pa nočemo reči, da je Frančišek Saleški izumil askezo božje ljubezni, želimo samo zatrditi, da je bil Frančišek prvi ustanovitelj askeze ljubezni, kajti v svojih delih je znal opisati in na čudovit način razširjati ves krščanski nauk o ljubezni, ki je vir, sredstvo in cilj svetosti

Sv. Frančišek Saleški je priznan učitelj nove duhovnosti v Cerkvi: ekstaze dejanja in življenja.

Krščansko izkustvo pozna tri vrste ekstaze:

ekstazo razuma, ki se porodi iz občudovanja Božje zamisli in dela in je kot luč, ki osvetljuje pot vere;

ekstazo čustev, ki je moč darovanja talentov in življenja Gospodu in njegovemu kraljestvu ter se kaže v gorečnosti in navdušeni ljubezni;

ekstazo dejanj in življenja, ki izvira iz konkretne in vsakodnevne dejavnosti ter se hrani z dobrimi deli, ki jih opravljamo skrbno, pogosto in hitro.

Zadnja oblika je za sv. Frančiška Saleškega najvišja, vsa usmerjena v odkrivanje Božje navzočnosti v življenju ljudi in Cerkve.

Ko smo v salezijanski družini razmišljali o don Bosku kot ustanovitelju duhovne družine, smo zahteve duhovnosti in mistike prevedli v preprost in zavezujoč izraz, ki ga lahko razumejo tudi mladi: duhovnost vsakdanjika.

Način, s katerim sta Marija Mazzarello  in don Bosko spremljala mlade, nas vodi v duhovnost sv. Frančiška Saleškega, izkušenega voditelja na poti svetosti vsakdanjega življenja, ki je mogoča za vsak življenjski stan. Za njegovo metodo sta značilna  predvsem dobrohotnost in optimizem, ki temelji na pozornosti do vsake osebe in na možnosti, ki se lahko v razvijejo v njej. Ko spremlja po poti Duha, sv. Frančišek Saleški predvsem vzpostavlja odnos prijateljstva, iskrenosti in spoštovanja. Kot duhovni voditelj vodi človeka, da stopa po poti ljubezni do Boga in izhajajoč iz vsakdanjega življenja razločuje o Božji volji. Ko vodi k popolnosti v ljubezni, ga vedno zanima, kakšen je Božji načrt za posamezno osebo. Vedno pa spoštuje njeno enkratnost in svobodo. Ob tem si prizadeva, da bi okrepil njeno svobodo, da bi se odprla Božji ljubezni.

Don Bosko in Marija Mazzarello v svoji vzgojni praksi v soglasju s pedagogiko svetosti sv. Frančiška Saleškega poudarjata pozornost do vsakdanjega življenja; do zvestobe osebnim dolžnostim dela, študija in molitve; do odnosov, ki jih označujejo zaupanje, dobrohotnost, ljubeznivost, zaupljivost z željo, da bi mlade usmerili k tisti svetosti, h kateri je vsak poklican.


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

V najtežjih preizkušnjah

ti je potrebna močna vera.

(Sveti Janez Bosko)

MOLIMO ZA VAS
Molitvena povezanost
Pri naši vsakdanji molitvi smo povezane z vsemi, ki se nam priporočate v molitev: v prošnji ali v zahvali, v stiski ali bolezni. Hvala vsem, ki se tej molitvi na kakršenkoli način pridružite.
več



BOŽJA BESEDA

SALEZIJANSKE PRILIKE
BABICA
Odnosa do starejših so se otroci naučili iz odnosa matere do babice. Bila je sicer stara in bolna, vendar je s svojega stola ali postelje nadzorovala vse dogajanje v hiši in zunaj nje. Storila je vse, kar je zmogla, zlasti pri pripravi jedi in pri urejanju hiše, kjer je bilo vedno vse snažno in na svojem mestu. (iz knjige: V začetku je bila mati)



Družba hčera Marije Pomočnice, Rakovniška 21, 1108 Ljubljana | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon