Počitniški oratorijski dan

Marijin dom je v četrtek 28.2.2019 objelo otroško veselje. Lepa skupina osnovnošolskih otrok iz župnij Bled, Gorje, Bohinjska Bela, Lesce in Radovljica, je izkoristila počitniški dan za posebno romanje in odkrivanje svetopisemske dežele. Se vam zdi nemogoče? Prav zares se je vse skupaj pripetilo.

Odrinili smo, ko je sonce že krepko pokukalo nad strehe. Začetek poti smo pričeli z veselo pesmijo in v kapeli sv. Družine izročili dan Gospodu ter prosili tudi za naše starše in otroke, ki so ostali brez nas doma, za lepo vreme, hrano, prijatelje in skupni čas ... In začel se je odvijati ta čudoviti skupni čas. Preselili smo se v dvorano Marijinega doma in sledili krajši uvodni katehezi. Ali veste, da obližev za različne rane in za solze sreče, ki nastanejo v dneh življenja, ne dobite samo v kovčku za prvo pomoč, ampak jih konkretno najdete tudi v Svetem pismu. Mi smo jih kar nekaj našli. Čas je nastopil za zabavno ogrevanje, spoznavno igro ter igro čuvaj dragoceni biser, ki je prav vsak izmed nas. Nadaljevali smo z daljšo katehezo o Svetem pismu. Spoznavali smo preroke, evangeliste, prelistali po krajih, kjer se je Jezus rodil, živel, deloval in umrl. Našli smo tudi kraj, kjer je poklical prve apostole, odkrili odišavljeno olje, se naučili, kako in na kaj se je Sveto pismo pisalo. Skratka, odkrivanje svetopisemske dežele je bilo sila zanimivo, a postali smo lačni in čas je bil, da smo napolnili prazne želodčke z dobrotami, ki so jih pripravile ljube roke naših mamic, atijev in sester. Sledila je prosta igra na dvorišču in nato veseli kviz – Lepo je poznati Sveto pismo. Med seboj sta tekmovali skupini Stara in Nova zaveza. Kaj rečete, katera je zmagala? Seveda je zmagala ljubezen obeh in si tako v znamenje zaveze podala roke. Nadaljevali smo z delavnico. Izdelali smo svetopisemska kazala, nekateri celo dva ali tri. Prav posebnega izmed njih pa smo namenili gospe Marici in njenemu možu Jožetu, h katerima smo kasneje šli na obisk. Že dolgo živita blizu sester na Bledu in spremljata veselje mladih, ki prihajajo v Marijin dom. Iskreno sta nas sprejela v svoj dom in za kratek čas z nami delila svojo mladost, spomine in tudi jesen življenja. Kaj je veselo pripomnil tudi njun simpatični psiček. Zaupala sta nam tudi, kako ju je bolezen moža Jožmana, kot mu pravi ga. Marica, še bolj povezala in kako vsakdanje moči črpata iz molitve, pomoči bližnjega in tudi iz vrstic Svetega pisma.

Bližal se je čas odhoda, tako smo naš prečudoviti dan zaključili z zahvalno molitvijo in kratkim odmevom, kako smo se imeli. Prav vsi smo uživali v igri, petju, veselem obisku in popotovanju po sledeh naše vere. Nekdo izmed udeležencev je takole zapisal za popotnico: » Gospod je blizu mene. Kristus živi v meni. Gospod je moj pastir zato mi nič ne manjka. Tako naj bo. Amen.« Naj bo ta iskrena misel, pisana iz otroškega srca, vzpodbuda za vsakega izmed nas, posebno v tem svetem postnem času.

Brigita Lukman