Romanje v Rim

Od kod pobuda? Kdo smo šli?

Obvestili smo še bližnje sorodnike in prijatelje, ki so se z veseljem odzvali. Vsi smo si želeli tudi srečanja z našo hčerko Barbaro, ki je trenutno v noviciatu v Castelgandolfu pri Rimu.

Na pot smo se odpravili iz Celja v nedeljo, 12. avgusta ob 4. uri zjutraj. Pridružila se nam je še s. Irena, na Rakovniku pa še ostali romarji pod vodstvom s. Majde in s. Lucije, ki so romanje čudovito vodile. Na poti do Rima smo se ustavili v Padovi in poromali na grob Sv. Antona Padovanskega. Ko smo prispeli v Rim, smo se ustavili na papeški univerzi, kjer so nas sestre toplo sprejele in nas pogostile z osvežilno pijačo in sladoledom. Po lepi panoramski vožnji skozi Rim smo se povzpeli na znamenite Rimske griče, do hotela, kjer nas je že čakala večerja in  prenočišče. Tu so nas zelo lepo gostili kar tri dni.

Drugi dan je bil za našo družino najsrečnejši - srečanje s hčerko in sestro Barbaro, ki je ta dan z nami poromala v Vatikan. Ogled smo si bazilike sv. Petra, molili na grobu papeža Janeza Pavla II., in pred Najsvetejšim ter se povzpeli na kupolo, od koder smo imeli čudovit razgled. Zelo smo bili navdušeni tudi nad čudovito baziliko Sv. Pavla.

Tretji dan smo si ogledali razne znamenitosti Rima: cerkev Sv. Klemena, katakombe, ostanke rimske akropole, grob Sv. Cirila,... V popoldanskem času smo zopet doživeli presenečenje, ko se nam je nenapovedano pridružila Barbara. Očarljivi dogodki so premagali ves napor in vročino tega dne.

Četrti dan je bil praznik Marije Vnebovzete. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili v Castelgandolfo in čakali na papeža Benedikta XVI. Čudovito mašo na prostem smo spremljali preko ekrana. Kljub vročini in dolgem čakanju je bil to za vse nas milostni dogodek, da smo tako od blizu videli papeža. Nekaterim našim romarjem se je celo uspelo rokovati z njim, tudi naši Neži in Lenartu, ki je dobil še križek na čelo. Po maši smo si ogledali noviciat, kjer se nahaja naša Barbara. Najtežje je bilo slovo od nje. Po drugi strani pa veliko zadovoljstvo in mir, ko spremljamo njeno izžarevanje sreče in zadovoljstva na čudovitem kraju, kjer  biva. Čuti se ljubezen, ki jo razdaja med nas in tam, kjer je poslana in poklicana.

Ko smo se kljub vročemu popoldnevu vračali domov, je bila pot nepozabna, polna pričevanja naših doživetij, spoznavanja skritih prijateljev, povezovanja, pa seveda tudi petja in molitve ni manjkalo. Naše vračanje v Slovenijo je spremljala tudi posebna gostja - kip Sv. Marije Dominike Mazarello, ki jo je v Ljubljani na Rakovniku pričakala cela skupina sester HMP. Skupaj smo se veselili, zapeli in fotografirali, nato pa se poslovili od romarjev iz okolice Ljubljane in nadaljevali pot do Celja.

Ko preletimo vse to podoživljanje, ogleda ogromnih svetišč, vseh teh umetnin, še posebej mozaike patra Rupnika-  našega rojaka, ki  so nas prevzemali, se lahko zamislimo, kaj vse so naši predniki zmogli, čemu vse so se odpovedali ter kako trdna je bila njihova vera in zaupanje, čeprav so v mnogih primerih mučeniško končali. Vse to nam je še na poseben način in s svojo izvrstno duhovno razlago podelila s. Majda. Vsi smo poromali v to staro, lahko rečemo sveto mesto Rim z namenom molitve in prošnje za nas same in vse, ki so nas prosili za podporo v molitvi.

Ob zaključku lahko rečemo Bogu hvala za to čudovito romanje in za vse, ki so nam zaupali in šli z nami ter za svežino vode, ki je tam ni manjkalo, da smo lažje prenašali vročino in napor. Hvala Bogu za s. Majdo in s. Lucijo, ki so romanje odgovorno in strokovno vodile in za vse, ki smo se prvič srečali v teh dneh ter podelili drug drugemu del sebe. Hvala tudi za udoben avtobus in dobra šoferja, ki sta nas posreči pripeljala tja in nazaj ter nam tu in tam prikrajšala kakšen korak.

Naš skupni sklep je bil moliti drug za drugega, poglobiti vero in zaupati, saj je Gospod vedno z nami, tudi v preizkušnjah ter se še kdaj srečati na podobnih romanjih, od katerih naj bi bilo prvo pri Mariji na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli. Mi si želimo, Bog pa nam naj da.

Družina Močenik