Slovo od s. Marije Žibert HMP

V petek, 28. januarja 2011, smo se na Bledu poslovili od s. Marije Žibert, redovnice Družbe hčera Marije Pomočnice. S. Marija Žibert se je rodila 22. decembra 1951 v Zajasovniku, župnija Motnik, materi Mariji r. Grabnar in očetu Francu. Bratoma Francu in Jožetu je sledila Bernarda, ki je prav tako postala hčerka Marije Pomočnice.

Po osnovni šoli je Marija obiskovala gospodinjski, nato pa še šiviljski tečaj, saj je mama želela, da bi postala dobra gospodinja. Po končani šoli je stala pred življenjem polna optimizma in volje za vse dobro in lepo, ni pa imela pred seboj jasnega cilja. Ostala je doma in pomagala pri gospodinjstvu in na kmetiji. Dopisovala se je s sestrami hčerami Marije Pomočnice, v sebi je slutila klic v redovno življenje, a se ga je hkrati bala. Po dveh letih notranjih bojev se je odločila in leta 1969 vstopila k hčeram Marije Pomočnice.

Po redovnih zaobljubah, ki jih je izpovedala leta 1973, je bila poslana v Italijo: najprej na enoletno redovno oblikovanje, nato pa na študij vzgojiteljice predšolskih otrok. Dve leti je delala v vrtcu, zatem pa se je leta 1978 vrnila v Slovenijo, kjer je bila v Ljubljani devet let vzgojiteljica kandidatinj, ki so se pripravljala na redovni poklic. Zanjo je bilo to obdobje velike odgovornosti, truda, zelo lepih, pa občasno tudi težkih trenutkov.

Leta 1987 ji je bilo z ustanovitvijo slovensko-hrvaške province zaupano odgovorno, a hkrati skrito delo tajnice, ki ga je opravljala deset let. To poslanstvo jo je v marsičem obogatilo in ji dalo predvsem širši vpogled na celotno Družbo HMP, njeno zgodovino, poslanstvo, težave in upanja.

Iz te službe jo je pot vodila za hišno predstojnico v Radlje ob Dravi, kjer je bila tudi katehistinja, zatem za predstojnico v Ljubljano na Rakovnik, skupnost pri salezijancih in nazadnje v skupnost na apostolski nunciaturi, kjer je bila nekaj let predstojnica, nato pa je prevzela druga dela in jih z ljubeznijo, skritostjo in predanostjo opravljala vse dokler nenadna bolezen ni zlomila njenih moči. Dolga leta je bila dopisnica Salezijanskega vestnika, nekaj let je za Radio Ognjišče z velikim veseljem prevajala prispevke o delovanju svetega očeta, sodelovala je pri ustanavljanju društva Vrnet.

Za njeno dolgoletno in velikodušno služenje Cerkvi ji je apostolski nuncij msgr. Santos Abril y Castelló v začetku letošnjega leta podelil odličje Benemerenti, kot zahvalo za vse, kar je v svojem življenju storila dobrega za Cerkev in svetega očeta.

S. Marija je znala deliti z drugimi svojo željo Boga, ljubezni do poklica, Družbe in Cerkve, brez navezanosti na kar ali kogar koli. Vedno je bila prepričana, da je bolj kot to, kar delaš, pomembno, kako delaš. Zato se, tudi ko je služila Gospodu in Cerkvi tako v salezijanski hiši kot na apostolski nunciaturi, ni čutila nič manj uresničena v svojem redovnem poklicu, darovanem Bogu in mladim; vedela je, da Gospod njena drobna dejanja ljubezni uporablja za dobro mladih.

Njeno življenje bi lahko povzeli z besedami, ki jih je sama zapisala pred nekaj leti: »Vedno bolj odkrivam, kako je vse, kar sem prejela in kar sem, dar. Zato čutim, da mora biti tudi moje življenje vedno bolj dar. Zdi se mi, da je to tisto, kar globoko osrečuje.«