Sončen novembrski dan salezijanske družine na Rakovniku

Zgodi se lahko tudi neverjetno, da tudi v sicer puste novembrske dni, ki jih vsaj v ljubljanskem področju pogosto objema megla, posije sonce. In kdo nam je podaril ta »nadstandard«? Odgovor vemo vsi, ki smo se tokratnega letnega srečanja salezijanske družine udeležili v soboto, 22. novembra.

Ob prazniku sv. Cecilije smo si tudi ob  mladem zgledu njenega mučeništva lahko izpraševali vest, kolike talente mi sami podarjamo svojim bližnjim, tudi mladim. Ob lepem dopoldanskem bogoslužju ter popoldanskih litanijah Matere Božje, razmišljanju ob okrogli mizi ter kramljanju ob kavi in skupnem kosilu smo si zagotovili odgovor: eden drugemu smo podarjali sončne trenutke, z zunanjimi sončnimi trenutki pa jih je nadgradil tudi Bog Stvarnik. Najsvetlejše in najbolj intenzivno pa so sijale neštete don Boskove misli, ki smo jih na mnogotere načine poslušali iz ust duhovnikov pa tudi ob osebnih pričevanjih in izmenjavah mnenj vsi udeleženci duhovne obnove ter druženja na Rakovniku.

 

Ob deveti uri smo člani različnih skupin salezijanske družine začeli z adoracijo pred Najsvetejšim in z razmišljanji ter vodeno molitvijo rožnega venca, za kar so poskrbeli člani murskosoboške skupine ZMP. Tudi vrsta pred spovednicami je bila jasen impulz, da člani salezijanske družine jasne osebne duhovne drže, h kateri je vzpodbujal že don Bosko, ne jemljemo površinsko. Ob deseti uri smo začeli z viškom današnjega dne, to je evharistijo v objemu Marijinega svetišča. Ob oltarju se je zbralo 16 salezijanskih duhovnikov, ki so s tem pokazali, kako močno zaupajo v Marijino priprošnjo ter na nek način tudi stalno živo navzočnost don Boska v Slovenskem maternem svetišču salezijanske družine. Gospod inšpektor Janez Potočnik je lepo vodil bogoslužje, ob tem bi želela izpostaviti nekaj poudarkov iz njegove homilije. Predvsem je poudaril tri glavne besede, za katere je želel, da v nas odmevajo tudi v nadaljnjem življenju vsakega od nas. Prva od njih je HVALEŽNOST, to je zavedanje o vrednosti vseh lepih stvari in  milosti, ki so bile podarjene salezijanski družini v preteklosti in so nam na mnoge načine podarjane tudi danes. Tudi VESELJE mora odmevati v vsakem od nas, saj nas je že pred začetkom prazničnega leta (to je 200. obletnice don Boskovega rojstva) nagradil don Bosko, ki se nas je dotaknil med njegovih relikvij. Kmalu zatem so se začeli vrstiti številni praznični dogodki, ki jih bomo živeli tudi v prihodnjih mesecih. Veselje nam zaigra tudi ob misli, da smo deležni dveh salezijancev novomašnikov, pa nove skupine mladih sotrudnikov, ki so dali obljubo pred nekaj meseci. Zadnja od pomembnejših besed, s katerimi nas je g. Janez nagovarjal, pa je ODGOVORNOST - drža, ki jo od nas zahtevajo naše delovne dolžnosti pa tudi poklicanost k raznovrstnim dejavnostim, ki nam jo nalaga delo v različnih vejah salezijanske družine. Osebno me je najbolj nagovorilo geslo, okoli katerega se je vrtel letošnji vrhovni zbor salezijancev v Rimu, ki nam ga je zaupal inšpektor: Bodite mladike na trti - Jezusu in dovolite, da se v osnovno trto - za nas je po Jezusu trta seveda tudi don Bosko - vcepijo tudi novi sodelavci. Mislim, da smo s tem pozvani tudi vsi mi, da bomo dobri pričevalci na tistih teritorijih, kjer delamo in da hkrati povabimo k sodelovanju vse tiste, ki jih nagovarja don Boskova ideja!

 

Po sveti maši smo se v dvorani rakovniške glasbene šole ustavili s skodelico kave ali čaja ob kratkem medsebojnem klepetu. Zatem smo prisluhnili kratkim povzetkom predstojnice sester HMP, s. Damjane Tramte, ki je bila z nami pripravljena podeliti osebne vtise (in fotografije), saj se ravno vrnila s 23.vrhovnega zbora HMP v Rimu. »Biti danes skupaj z mladimi dom, ki oznanja evangelij!« Ob tem geslu so se v preteklih tednih vrtela razmišljanja sester HMP. Poleg izvolitve novega vrhovnega vodstva sester HMP je na s. Damjano in ostale sestre nepozaben vtis naredilo srečanje z mnogimi mladimi sodelavci. Mladim je skoraj nemogoče slediti, saj z internetno hitrostjo skoraj bežijo mimo njih. Zato se bodo trudile biti jim blizu najprej z molitvijo ter tudi kot matere in sestre. Zadnji zelo močen impulz vzpodbude pa jim je dal tudi papež Frančišek, ki jih je pozval: razširite pogled in bodite skupaj z mladimi misijonarke upanja in veselja.

 

Zatem je sledil enourni pogovor ob okrogli mizi, ki jo je tako vestno pripravila ter iznajdljivo vodila s. Martina Golavšek, delegatka HMP za salezijansko družino. Ob skupnem »ognjišču« smo se zbrali salezijanec g. Boštjan Jamnik, sestra Marija Imperl (HMP), članica združenja Marije Pomočnice z Rakovnika ga. Jana Albert, predstavnika mladih in zakonca Maja&Tadej Janež ter sotrudnica Monika Pajk z Rakovnika.

 

Po kratki predstavitvi smo začeli z osebnim razmišljanjem ob treh don Boskovih besedah, ki smo jih in jih bomo tudi v prihodnjih mesecih 200.obletnice še neštetokrat slišali: ZA VAS ŽIVIM! Ko smo bili vprašani, kaj za vsakega od nas te besede pomenijo, bi naše odgovore povzela z dvema dejstvoma, v katerih smo si (bili) enotni: 1. Don Bosko še vedno živi*! / 2. Ob teh besedah si mora vsak od nas stalno izpraševati vest, koliko k temu milostnemu dejstvu* prispevam tudi jaz sam?! Z don Boskom smo se sodelujoči v pogovoru srečali na 1000&1 način. Na Boštjana so najbolj vplivale duhovne vaje že v najstniških letih in počasi je v njem zorel tudi osebni klic v duhovniški stan, v katerem danes intenzivno opravlja poslanstvo duhovnika mladih. S sestro Marijo sodelujeta pri mnogih projektih, sicer pa ona svojo poklicanost živi in pričuje na mnogih mestih, v številnih pogovorih z mladimi, na nek tih način pa konec koncev tudi pri sprehodu po mestnih ulicah. Gospa Jana je povedala, da se je pred nekaj leti z drugega konca Ljubljane preselila v Rakovniško župnijo, ki jo je vzljubila in prav z molitvijo pred Marijo in Jezusom črpa številne moči, ki jih potrebuje za vsakovrstno delo v Rakovniški ustanovi, kjer se ji zgodijo tudi srečanja z mladimi. Maja in Tadej sta kot zakonca najprej poklicana živeti drug za drugega. Tadej nam je povedal, da je v službi v svojem mladem kolektivu prvi poklican k pričevanju za Boga in konec koncev tudi k ljubezni in krščanskim držam pred svojimi brati in sestrami, to je v prvotni družini. Maja pa pravi, da se trudi biti pričevalka na fakulteti, kjer nikakor ni »innn«, če se poročiš, kaj šele sklepanje zakonske zveze pred oltarjem. Z veseljem in zavzetostjo pa opiše tudi svoje delo birmanske voditeljice, saj najstniki neprestano postavljajo izzivalna vprašanja, za katera pričakujejo tudi jasne odgovore. Ker sem sama doma na Rakovniku, sem se že od malega srečevala z vso igrivostjo, ki so mi jo HMP in salezijanci podarjali v župniji. Po močnih doživetjih srečevanj z mladimi v dijaškem domu v Želimljem, kjer sem nekaj let delala kot vzgojiteljica, se je v meni čut podaritve z leti razvil v željo, da vse prejete milosti, ki sem jih prejemala po don Boskovih sinovih, tudi osebno zaživim z obljubo sotrudništva. Ni mi žal, saj kadarkoli in na mnogotere načine lahko živim svojo poklicanost. Trenutno poleg različnih dejavnosti, ki se jih udeležujem na Rakovniku, svoje delo z mladimi najbolj živim v župniji Podutik, kjer poleg veroučnih prirejamo tudi številna druga srečanja za otroke in najstnike.

 

Vsa naša razmišljanja lahko strnem v dejstvo, da nam molitev ter srečevanje z Jezusom v molitvi in evharistiji dajeta vedno nove moči, da lahko »dihamo z mladimi«. Privlačno darilo, ki smo ga dobili ob koncu pogovora v zahvalo, je ura s kazalci in s podobo loga don Boskovega jubilejnega leta. Sicer čudovita na pogled, ampak hkrati tako obvezujoča, saj v resnici meri čas! Tudi zaradi njenega vztrajnega tik-tak-anja bomo zaradi svoje morebitne površinskosti, s katero bomo morda preživljali kakšne dogodke in srečanja z mladimi, nekega dne morali dati jasen odgovor na Gospodovo vprašanje: »Kje / kakšen si bil, ko ti je - kot vsak teden - živce pri veroučni uri kravžljal tisti fant, ki ga doma ne naučijo osnovnih manir obnašanja?!«

 

Tudi zato sem bila resnično vesela blagoslova Marije Pomočnice, ki nam ga je po vseh dogodkih dneva ter po litanijah Matere Božje v Rakovniškem svetišču podelil gospod Marko Košnik. S takimi impulzi in posredovanjem Božje prisotnosti je lažje stopiti nasproti izzivom, ki nam jih ponuja vsakdan. Še posebej zaradi želje, ki gotovo tli v vsakem od nas: »Sveti Janez Bosko, izprosi nam milost vztrajnosti, da bomo v duhu blagrov živeli dosledno krščansko življenje... Tako se bomo mogli nekoč srečati s teboj v veliki nebeški družini.«

na vrh