V zavetju Marije Snežne

Med 7. in 8. februarjem 2011 smo se sestre z začasnimi zaobljubami; s. Barbara, s. Martina in s. Metka ob inšpektorici s. Mojci dvignile na nadmorsko višino 1666 m in na Veliki planini pogledale svojo pot redovnega oblikovanja z Božje perspektive. Medse smo poleg Dobrega Pastirja povabile še Marijo Snežno.

V Pogačarjevi bajti je zaprasketal ogenj na kurišču, obdane s snežno belino in nežnostjo sončnih žarkov smo kaj hitro ustvarile začasno planšarsko skupnost. Preprostost, skromnost in lepota okolja me je ponovno prevzela in popeljala v spomine doživetij Stvarnikove bližine. Kontrast med zaledenelimi snežnimi zaplatami in mehkimi travnatimi otočki, ognjeno sonce v zatonu, večerna podelitev ob oljenki, jutranja slavilna molitev in drugi dragoceni trenutki so mi sporočali »nič mi ne manjka«. Zvesto ohranjanje živega ognja na kurišču, tudi ponoči, da nas ni zeblo, me je spomnilo na naročilo M. D. Mazzarello svojim misijonarkam. Ta poln dan je pridal moč mojim plamenom. s. Metka

Bilo je enkratno, že zaradi narave, ki se je v soncu lesketala v še bolj neokrnjeni podobi. Sprehod, dovolj spanja in dobra hrana so se dobro dopolnjevali s temo vikenda o skrbi za odnose (do sebe in do drugih) ter z molitvijo, ki smo si jo privoščile celo v notranjščini kapelice Marije Snežne. Velika planina je res »velika« - predvsem zaradi doživetij in podelitev s sojuniorkama ter s s. Mojco, od tistih na vožnji s sedežnico pa do padca ene izmed udeleženk na ledu, pred prihodom v pastirski stan . s. Barbara

Planine, sneg, lesene koče, tišina, veter, tisoče in tisoče zvezde ... medsebojna podelitev, skupno bivanje, veselje, mir in vse, kar smo živele na Veliki planini je dar, ki me spominja na Stvarnika. Kot odmev (B)besede, ki je v hribih večji, bolj poln, bolj prodoren v meni odmeva:  »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,1) in kako čudovito je tvoje ime v našem vsakdanjem življenju. Slavim te, moj Gospod! s. Martina

Malo sem se bala tega izleta, saj so me vnaprej pripravili, da nas bo zeblo. V resnici nam je bilo pretoplo, razen s. Martini. Uživala sem, ko sem vlekla vodo iz vodnjaka, pa tudi takrat, ko me je led brez opozorila postavil v horizontalo. Vožnjo z gondolo sem prestala, je bilo pa toliko huje na sedežnici. Marija Snežna nas je pričakovala v milem večernem mraku in nas ponovno pozdravila opoldne naslednjega dne, ko smo tudi z zvonjenjem povedale, da je tam svet kraj. Za kuhinjo je bilo odlično poskrbljeno. Zraven pa smo se učile tudi tega, kar je bila tema srečanja - socialne inteligence. s. Mojca