V nedeljo, 5. septembra, se je naša skupnost z župljani sv. Jakoba podala na lov za Soncem, kakor je Gospoda v Evharistiji poimenoval bl. Lojze Grozde. Kljub temu, da nam za obisk Najsvetejšega ne bi bilo treba iti daleč, pa smo se tokrat odpravili v Stično na ogled razstave o evharističnih čudežih ter tamkajšnje cerkve.

Romanje smo zaključili na grobu prvega slovenskega blaženega mučenca Grozdeta. Celotno dogajanje je bilo na nek način nadaljevanje celjskega evharističnega kongresa. V ospredju je bil evharistični Kristus ter Njegov vneti častilec in posnemovalec bl. Lojze Grozde. Na razstavi o evharističnih čudežih sta se oko in uho ustavili ob nerazložljivosti Gospodove resnične, a drugačne navzočnosti v tako majhnem koščku kruha. V čem je ta drugačnost, ko pa nismo kanibali, da bi uživali snovnega človeka (kot bi rekel p. župnik)? Tu pa je spregovorilo srce in vera v Boga. Osebno sem se ponovno zavedla, da se pri povzdigovanju hostija resnično spremeni v Jezusovo telo in kri, hkrati pa tudi v Njegovo dušo in duha, ki je veliko večji od našega. Kako tudi ne, saj je On absolutna ljubezen in nihče nas ne more ljubiti bolj kot križani in vstali Gospod. Tega dejstva se je zelo dobro zavedal mladi mučenec Grozde, na čigar grobu smo molili. V gotovosti, da ga Bog ljubi bolj kot katerikoli drug človek, je Zanj zastavil vse in v svinčenih okoliščinah tudi svoje življenje. Pa moja svetost - v čem obstoji? Moram čakati težkih političnih časov, ko bi se pokazala priložnost in bi tudi jaz lahko umrla kot mučenka za Boga? Mislim, da nam bl. Grozde priča, da je svetost za vsakega, celo nezakonskega in rosno mladega kristjana. Svetost obstoji v vsakdanji pozornosti do Boga in bližnjega ter v osebni skromnosti, o čemer priča tudi skromni Grozdetov grob. Od Grozdeta pa spet nazaj k Bogu ... Sonca torej ni moč najti le na nebu, ampak na obličju vsakega našega župljana. Gre seveda za Jezusa, ki Ga lahko prepoznamo v človeku, Njegovi monštranci. Za to pa je potreben v našem srcu majhen evharistični čudež - vera v Boga, ki je živo navzoč tako pri sv. maši kot pri naših najbolj dolgočasnih opravilih. Ga bomo tokrat prepoznali? s. Barbara